Galerija 22 je odprta:
ponedeljek: 16.00 – 19.00;
torek – petek: 10.00 – 14.00; 16.00 -19.00;
sobota-nedelja: 10.00 – 13.00.
Vabljeni !
Spoštovani ljubitelji umetnosti !
V soboto dne 3. decembra tudi mi praznujemo
Ta veseli dan kulture.
Galerija 22 odpira za vas galerijska vrata
danes med 19. in 21. uro
in vas vljudno vabi na posebno praznično vodstvo !
Razstavo bomo odprli v torek, 27. septembra 2016 ob 18.00 v Galeriji 22, Novi trg 6, 1000 Ljubljana.
Maks Bizjak
Rodil se je leta 1932, v Ljubljani. Po izobrazbi je bil cestno prometni inženir, del svojega časa je posvečal slikarstvu že od mladosti, intenzivneje pa po upokojitvi. Najprej je razvijal svoj likovni izraz, posvečal se je krajinarstvu in portretu, v tehniki olja in akvarela. Koncem devetdesetih let so ga privabili stari mojstri in je začel kopirati njihova dela. Prav s kopiranjem si je nabiral dragoceno likovno znanje, ki ga je vnesel tudi v lasten izraz. Postal je mojster kopist, predvsem italijanskih in flamskih slikarjev renesanse in zgodnjega baroka. Bil je tudi zbiralec starih okvirjev, posvečal se je njihovemu restavriranju in tudi izdelovanju novih po starih predlogah. Nekaj časa je bil član Društva likovnikov Ljubljana. Umrl je maja letos.
Maks Bizjak, mojster kopist
Navkljub dejstvu, da se je sodobna družba otresla nekaterih togih konvencij, sočasno pa se že porajajo in utrjujejo nove norme, ki so v duhu današnjega ritma večidel kratkotrajne narave – če se si izposodimo sintagmo iz informatike, bi dejali, da so »up to date« –, ostaja odnos do plemenite veščine kopiranja umetnin oziroma kopije praviloma omalovaževan. Resda imamo na eni strani celo vrsto bolj ali manj znanih petičnežev, ki si dajo opremiti svoja bivališča s kopijami slavnih likovnih mojstrov, na drugi pa razstave npr. v Rimu ali New Yorku, ki so posvečene le-tem in so postale že kar ustaljena praksa, ali pa redne prireditve avkcij najuglednejših dražbarskih hiš, na katerih dosegajo kopije vrtoglave zneske.
Kopija je po definiciji tisto likovno delo, ki se od izvirnika loči le po času nastanka. S konservatorsko-restavratorskega stališča pa je kopistika ena izmed pomembnejših metod, s katero se dosegajo kakovostne in strokovne rešitve pri ohranjanju kulturne dediščine. Od samega kopista zavisi ali se bo pri izdelavi kopije poslužil istih materialov kot je izvirnik ali kakšnih drugih. Ravno tako je z izborom tehnik, pri čemer se od vrhunskega kopista vsekakor pričakuje, da je, kot strasten ljubitelj in conosseaur umetnin, vešč tehnik, ki so bile aplicirane pri ustvarjanju določenega originala, tj. vzpostavitev palete velikih mojstrov, raba barve, njih gostota in prosojnost, poteza čopiča, tekstura itd. Seveda, zgolj spretnost in vedenje postopkov ustvarjanja velikokrat ne zadostujeta za doseg optimalnega rezultata, kajti vsega spoštovanja vreden kopist se vselej postavi pred izbrano umetnino iz povsem preprostega razloga, motriti le-to (motrenje – raba glagolnika na tem mestu ni mišljena toliko v ozkem filozofskem kontekstu, kolikor na ravni ikonološke interpretacije; ko se opazovalec v odnosu do umetnine sooča s temeljnimi težnjami občečloveškega duha, oziroma kako so bile le-te izražene v različnih zgodovinskih okoliščinah na podlagi določenih tem ali zamisli).
Maks Bizjak, slikar-kopist/restavrator samorastnik, je bil eden izmed tistih zanesenjakov – pristen ljubitelj likovne umetnosti –, ki je združeval v sebi zgoraj omenjene prvine in vrline ter jih soodnosno zapopadal in zaznaval v vsej svoji celovitosti. Z namenom da bi se mogel soočiti in situ kar z največjim številom izvirnikov, je redno obiskoval odmevnejše likovne razstave in znamenite hrame umetnosti širom Evrope. Ničkolikokrat je vstajal v najzgodnejših jutranjih urah in se nato napotil iz Ljubljane do večjih bolšjih trgov, kot sta npr. beljaški ali celovški, v upanju da bi se mogel dokopati do zanimivejših in kvalitetnejših predmetov; zlasti se je podajal na lov za okvirji, ki jih je kasneje mojstrsko restavriral, tako da so platna, zatem ko so bila skrbno uokvirjena v skaldu z estetskimi kanoni, zasijala kot celostna podoba v vsej svoji veličini.
Ljubezen do slikarstva je gojil že od mladih nog, in četudi je služboval kot inženir cestnega prometa, se nikoli ni izneveril ustvarjalnemu duhu; šele ko je nastopil čas upokojitve, je to čustvo naposled pridrlo na plano v celoti, ki ni usihalo niti tedaj, ko je na jesen življenja pričelo njegovo zdravje pešati. Pričetek njegovega plodovitega oziroma intenzivnejšega ustvarjalnega obdobja časovno sovpada nekako z nastopom aktualnega tisočletja. V tem intervalu je nastal obsežen opus, ki je zvrstno precej pester; če zaznamuje njegovo zgodnjo fazo predvsem krajinarstvo, pa prevladuje kasneje skorajda izključno kopistika, ki vključuje portrete, žanrske in mitološke upodobitve.
Če si pobliže ogledamo njegove slike, kaj hitro ugotovimo, da gre za dela, v katerih je bilo vnesenega veliko truda, znanja, predvsem pa strasti – v tem oziru je bil Maks Bizjak primerljiv s srednjeveškimi iliuminatorji, ki so v svojih skriptorijih veliko ur skrbno, z največjo mero potrpežljivosti slikovno opremljali dragocene rokopise. Na tem mestu lahko izpostavimo Rembrandtvo sliko „Mož z zlato čelado“, po kateri je kopist naslikal več verzij; minuciozne dekoracije šlema, ki so vztrajno izvedene s pretanjeno eleganco, nam govorijo o tem, da so tudi te prežete s tistim severnjaškim duhom, ki je definiral holandsko slikarstvo v 17. stoletju, za katero je značilna med drugim ravno naklonjenost do detajlov. V tem oziru velja omeniti tudi Dürerja, ki je pričel razvijati svojo izjmeno sposobnost do podajanja nadrobnosti že kot vajenec v očetovi zlatarski delavnici. Po nürenberžanovi slavni predlogi „Avtoportret“ iz leta 1498, ki je hranjen v Muzeju Prado, je nastala kopija, ki znova potrjuje Maksov izjemen slikarski talent.
Izmed Holandcev sta mu bila zelo ljuba še Hals in Vermeer, lotil pa se je kopirati tudi širšemu občinstvu morda nekoliko manj znanega Maertena van Heemskercka, in sicer domnevni portret Anne Codde (1529). Portretirnaka, ki je bila upodobljena med prejo na kolovratu, je kopistu vzbudila pozornost s svojim nežnim, rahlo otožnim izrazom na obličju, katerega je posledično vrhunsko ujel v svoji kopiji, ki se od izvirna razlikuje v tem, da je izrez omejen zgolj na mladenkino doprsje.
Rad je preučeval tudi Rubensov opus, tako da je nastalo kar nekaj kopij tega flamskega baročnega mojstra. Njegov izbor slikarjev pa vključuje še Millet-a, Gainsborough-ja, Boucherja, Bronzina, Leonarda idr. Rad je zajadral tudi v vode modernizma, čeprav se je omejil zlasti na pronicljivo slikarstvo genialnega Modiglianija in Tamaro de Lepicka. Do te kontraverzne Art Deco slikarke je vzpostavil prav svojevrsten odnos; pogosto učinkujejo protagonistke na njegovih kopijah v jukstapoziciji z onimi na originalih, kakor da bi bile „očiščene greha“, kar na svoj način pravzaprav ne preseneča, kajti kdor se je srečal z Maksom Bizjakom, je vselej stal pred uglajenim, dostojnim in toplim človekom, ki je bil v razmerju do duha danšnje frenetične dobe že kar nadčasoven.
Boštjan Viler
Gasparijevo likovno delo je po posredovanju Galerije 22 odkupilo podjetje BTC d.d. ter tako obogatilo zbirko Muzeja in galerij mesta Ljubljane.
0: Donacija BTC M Gaspari 1: BTC donacija M Gaspari
Sredi 30-ih let 20. stoletja je bila likovna upodobitev reproducirana na razglednici Slovenske narodne noše. Delo, ki ga je podjetje BTC d.d. odkupilo od Galerije 22, bo obogatilo zbirko Muzeja in galerij mesta Ljubljane, katere začetki segajo v leto 1907.
Maksim Gaspari je predstavnik slovenske likovne moderne. Izoblikoval se je pod vtisom secesije na Dunaju, kjer je bil med ustanovitelji umetniškega kluba Vesna. Zaslovel je kot slikar in ilustrator, v Ljubljani tudi kot portretist nekaterih vidnih meščanov. V Ljubljani je živel od leta 1911, kjer deloval kot profesor risanja in nato kot restavrator Etnografskega muzeja. Širokemu slovenskemu občinstvu ostaja prepoznaven s svojo likovno interpretacijo motivike, ki jo je zajemal iz »starosvetne« kulture in načina življenja Slovencev. Leta 1952 je za svoje delo prejel Prešernovo nagrado, leta 1972 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Dekleta v narodni noši − likovno delo na papirju − bo obogatilo zbirko Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki je začela nastajati že leta 1907. Tedaj je bila na pobudo župana Ivana Hribarja odkupljena prva slika. Istega leta, ko se je zasnovala današnja mestna zbirka, je Hinko Smrekar upodobil Maksima Gasparija kot slikarja. Tudi ta risba je bila kmalu prav tako odkupljena za mestno zbirko, s katero so bili postavljeni temelji bodoče mestne ustanove – Mestnega muzeja Ljubljana, ki je svoja vrata odprl s stalno razstavo leta 1937; od leta 2009 pa je sestavni del Muzeja in galerij mesta Ljubljane. Mestna zbirka, zaupana Muzeju in galerijam mesta Ljubljane, hrani danes več Gasparijevih likovnih del, kot tudi uporabnih predmetov; med krajinami in vedutami omenimo motiv Pod gradom iz leta 1915, »nunsko cerkev«, grad Kodeljevo, med figuralnimi upodobitvami pa umetnikov avtoportret in med osebnimi predmeti njegovo sprehajalno palico. (vir: MGLM)
Za vas smo ustvarili novo spletno stran na kateri boste dobili informacije o ponudbi v Galeriji 22. Lahko si boste ogledali posebno ponudbo umetnin in si ogledali informacije o dogodkih v Galeriji 22.
